Detektor izolacije

Preizkus branja na kraju samem
Preskus točkovnega odčitavanja je prva oblika preizkusa izolacijske upornosti, ki si jo bomo ogledali. Preprosto povežite kable megaommetra preko izolacije, ki jo želite testirati, uporabite preskusno napetost za določen čas (največ 10 minut) in pridobite meritev upora. Naključno testiranje je primerno za sisteme z minimalnim ali nepomembnim vplivom na kapacitivnost, kot je kratka napeljava.

Test odpornosti na čas
Preskus časovne odpornosti, splošno znan kot preskus dielektrične absorpcije, je še ena metoda za merjenje izolacijske upornosti. Vključuje izvajanje 10-minutnega preizkusa. Meritve se izvajajo vsakih 10 sekund v prvi minuti, ko ima absorpcijski tok največji vpliv na upor. Meritve se izvajajo enkrat na minuto po prvi minuti.
Ko narišete ugotovitve, morate opazovati krivuljo, ki se začne razmeroma hitro in se nato postopoma vzpenja med časom testiranja. Vlaga, umazanija ali drugi vzroki lahko poškodujejo vašo izolacijo, če je krivulja na splošno ravna ali začne padati med preskusom. Ta preskus je najboljši za velike rotacijske električne stroje.

Test stopenjske napetosti
Test napetosti korakov je tretji način. Ta test se pogosteje uporablja v novejši opremi za testiranje izolacije. Vključuje primerjavo ugotovitev vsaj dveh ali več preskusnih napetosti. Preizkus se začne z nizko začetno preskusno napetostjo. Meritev se izvede ob vnaprej določenem času, običajno eno minuto, nato pa se preskusna napetost dvigne. Običajno je ta dvig petkrat večji od prvotne napetosti. Ta postopek je mogoče večkrat ponoviti, pri čemer se meritve izvedejo po eni minuti, preskusna napetost pa se poveča v razmerju pet proti ena glede na prejšnjo napetost.
Preskus stopenjske napetosti je namenjen povzročanju električnih obremenitev na zlomih notranje izolacije, odkrivanju možnih napak, ki jih testiranje z nižjo napetostjo ne bi razkrilo. Suha, čista in v odličnem fizičnem stanju izolacija mora dati približno enake vrednosti upora v območju napetosti.

Načelo delovanja testerja izolacijske upornosti temelji na dejstvu, da imajo izolacijski materiali zelo visoko odpornost proti električnemu toku.

Preizkuševalci izolacijske upornosti uporabljajo visokonapetostni enosmerni signal, ki se nanese na izolator, ki se preskuša, in nato izmerijo tok, ki potuje skozi izolator. Tester nato izračuna izolacijski upor tako, da uporabljeno napetost deli z izmerjenim tokom.

Testerji imajo običajno vrsto nastavitev napetosti, odvisno od vrste izolacije, ki se preskuša. Na primer, nižjo nastavitev napetosti lahko uporabite za testiranje nizkonapetostnih kablov, medtem ko lahko nastavitev višje napetosti uporabite za testiranje visokonapetostnih kablov ali motorjev.

Poleg merjenja izolacijske upornosti lahko nekateri preizkuševalci izolacijske upornosti merijo tudi druge parametre, kot sta polarizacijski indeks (PI) in dielektrično absorpcijsko razmerje (DAR), ki lahko zagotovijo dodatne informacije o stanju izolacije.

Pomembno je upoštevati, da mora testiranje izolacijske upornosti izvajati samo usposobljeno osebje in upoštevati je treba ustrezne varnostne ukrepe, da preprečite poškodbe ali poškodbe opreme.